Zavrnjeni. Owen Jones
imaš še zmeraj tista stara sončna očala? Mislim, da jih tvoj oče danes potrebuje, ker so njegove oči malce občutljive.”
Da je vprašala, “Lahko spraviš Henga sama do stranišča, Wan, ali želiš, da ti Den pomaga?”
“Ne, mislim, da bom lahko.”
Odpeljala ga je vstran, pri čemer si je Heng s prosto roko zakrival oči. Ko so ga posedli na mizo petnajst minut kasneje, se je zdel izčrpan od podviga.
“Din, pregrizi se gor in vzemi rjuho in par blazin, boš, prosim? Tvoj oče bo danes počival tukaj spodaj, da pride do svežega zraka in sončne svetlobe. Nikoli v življenju še ni preživel toliko časa znotraj, tako da njegovo telo ni vajeno tega. Poglej, v kakšnem stanju je…”
Heng je vas čas pogledoval od enega govornika k drugemu, vendar se ni zdelo, da sledi pogovoru. Priskrbeli so mu udobno posteljino in Den je proizvedel sončna očala s temno črnimi, zrcalnimi lečami, na katere je bil tako ponosen pred desetletjem, ko so bile modne.
Heng je s svojimi očali posledično izgledal kot nekakšen čuden ptič, naslonjen na strešni podpornik, zavit v belo rjuho.
“Prav, otroka, menim, da je najbolje da gresta pripravit še nekaj mlečnega napitka za vajinega očeta. Zdi se, da je danes zelo lačen, kar je dober znak. Vidi se, da nekaj delamo prav!”
“Danes se počutiš veliko bolje, kajne, Paw?”
Vsi so čakali njegovo reakcijo, nakar je prikimal, gledajoč neverjetno kakor sova. Den in Din sta odšla hihitajoč se, težko izenačujoč bitje na mizi s svojim očetom, kakšen je bil pred zgolj štiriindvajsetimi urami.
“Misliš, da bi naj Hengu skuhala nekaj za pojest zvečer, tetka Da?”
“Ne bo mu škodovalo, če bo pojedel, vendar to ni nadomestek za mlečni napitek.”
“Heng, bi želel kasneje nekaj pojesti z nami?”
Heng je samozavestno odkimal strmeč v svojo soprogo.
“Kaj boš kuhala zvečer, Wan?” je vprašala Da.
“Piščanca ali svinjino… karkoli želi.”
Heng je še naprej pogledoval od enega govornika k drugemu kot nekdo v državi, katere jezik ne govori.
“Zakaj ga ne bi vprašala? Ni postal neumen, oziroma vsaj mislim, da ni.”
“Kaj bi jedel zvečer, Heng, piščanca ali svinjino?”
Gledal jo je nekaj sekund in nato rekel:
“Otroka…”
“Katerega? Kakorkoli, Heng, ne moreš pojesti otroka… ne bi bilo prav.”
“Ne najina otroka… Kozličke… Imamo jih nekaj, mar ne?” je odgovoril Heng.
“Da, še zmeraj jih imamo nekaj, vendar sem mislila, da jih bomo dodali čredi.”
“Samo enega otroka.”
“Ja, no, prav, Heng, ker vidim da si bolan, ti bom zvečer pripravila kozličji kotlet, ostali bomo pa svinjino.”
“Svojega želim srednje surovega, na žaru, brez karija, Wan. Hrepenim po nekem mesu, pravem rdečem mesu.”
Tudi otroka sta čutila olajšanje, ker ju oče še ni imel namena pojesti.
Ko je vse kazalo, da je Heng šel spat, dokler ne bo večerja gotova, je Den vprašal mati, če meni, da jih bo nekega dne želel pojesti.
“Oh, ne bi smela razmišljati o temu, Den, ne če bomo zadovoljili njegove apetite, čeprav še ne vemo, kakšni so.”
“Tetka Da, kaj meniš o Hengovem stanju?”
“Menim, da je zelo zanimivo… zares zelo zanimivo. Lahko si opazila, da je Heng včeraj trkal na vrata smrti, vendar je sedaj iz ure v uro vse živahnejši, čeprav se ne zdi, da gre za istega Henga, ki smo ga vsi poznali in imeli tako zelo radi.
“Bomo videli, kakšen bo ta novi Heng, morda dobimo starega nazaj, ko se navadi na nov režim prehrane in si opomore od obdobja, ko v sebi ni imel nobene prave krvi.”
“Tvoja ocena morda ni tako dobra kot moja, vendar priznam, da sem na novem teritoriju in ravnam se po občutku, z nekaj predlogi mojih duhovnih prijateljev, čeprav je eden izmed njih rekel, da bi ga bilo prijazneje ubiti in mu dovoliti, da prične življenje znova.”
“Kaj meniš o tem predlogu, Wan?”
“Hja, če naj bom iskrena, menim da je to precej drastičen ukrep, mar ni, tetka Da?
“Da, menim, da je, strinjam se s teboj glede tega, zato tega nisem predlagala, vendar ta možnost še zmeraj obstaja, če stvari uidejo iz rok.”
Tekom tega pogovora se je zdelo, da Heng spi, vendar dami nista preverjali.
“Misliš, da trpi, tetka Da?”
“Zdi se dovolj spokojen, mar ne? Sedaj spet govori in ni omenjal nobenega nelagodja, tako da me ne bi pretirano skrbelo za njegovo fizično stanje, če bi bila na tvojem mestu, vendar ga ti bolje poznaš kot kdorkoli drug, tako da je na tebi, da poiščeš morebitne znake mentalnih sprememb in jih poročaš meni, tako da lahko o njih razpravljava.”
“Prav, tetka Da, tako bom ravnala. Poglej, če imaš druge opravke, ne dovoli, da te mi zadržujemo. Otroka sta čudovita – prevzela sta vsa najina opravila, tako da lahko posedam s Hengom, vendar če želiš prevoz domov, lahko to organiziram zate. Vsi smo tako hvaležni za tvojo pomoč, Heng bi umrl brez tebe in vsi se dobro zavedamo tega. Če lahko karkoli naredimo zate, samo reci.”
“Da, hvala ti, Wan, morda bom šla domov za par ur, vendar bi rada videla Henga jesti svoj kozličkov obrok, tako da bi bilo popolno, če bi lahko zvečer večerjala z vami svinjino.
“Kar zadeva plačilo, to naj te za zdaj ne skrbi. Heng je moj najljubši nečak in ne bi rada videla, da se karkoli zgodi kateremu koli izmed njih, če je v moji moči, da to preprečim.”
“Lahko grem peš domov in se peš vrnem… Ob kateri uri predlagaš obedovanje?”
“Sedmih do pol osmih, kot običajno in bila bi nadvse dobrodošla.”
“Prav, grem potem, se vidimo okrog sedmih. Nasvidenje za zdaj.”
“Nasvidenje, tetka Da, in hvala še enkrat za vso tvojo pomoč.”
Ko je Da odšla, se je Wan počutila nenavadno ob misli, da je sama s soprogom. Bilo je prvič odkar je ‘zbolel’, Den je namreč peljal koze k potoku in Din je skrbela za družinski zelenjavni vrt. Wan bi morala naročiti Denu, da mora zaklati in razkosati enega izmed kozličkov, ki so tekali s svojimi mamami v čredi, vendar si ni upala pustiti Henga samega. Din je bila edina, ki bi lahko šla, tako da ji je preostalo upanje, da se Din vrne do kosila, kakor se je po navadi, tako da je bila Wan precej prepričana, da bo Heng dobil svoj kotlet.
Poskušala je govoriti z njim in ker ni bilo v okolici nikogar, ki bi ju lahko slišal, je uporabila ljubkovalnice.
“Ljubi Heng, si buden, dragi moj? Vsi mi… bila sem tako zaskrbljena zate… prosim, odgovori, če me lahko slišiš.”
“Seveda te lahko slišim, ko sem buden, vendar vsake toliko zadremam, Mud,” je rekel s svojim novim, nizkim, bobnajočim glasom, “in predvidevam, da se medtem izpustil nekaj reči. V splošnem se počutim veliko bolje, če že malce nenavadno. Se pa veselim večerje.”
“Koliko je ura sedaj?”
“Tri četrt na enajst, kmalu bomo imeli kosilo, bi želel tudi ti?”
“Kaj je za kosilo?”
“Oh, solata…”
“Bah, zajčja hrana!”
“Ampak, včasih si užival v zeleni solati, Heng…”
“Sem?