Historische Translationskulturen. Группа авторов
Konstrukt sind Translationskulturen der Niederschlag des machtgeleiteten Kräfteausgleiches aller an Translation interessierten Individuen und Institutionen. Als Akteure fungieren neben den Translatoren die Autoren, Initiatoren und Adressaten. Die Kräfteverhältnisse zwischen den Handlungspartnern sind von ihrer Hierarchie und vom Wertekonsens in der jeweiligen Gesellschaft abhängig, weshalb Translationskulturen von den Wertesystemen eine Sozietät nicht abzukoppeln sind.4 (Prunč 2017: 33)
Ne glede na metodološke težave, ki se pojavljajo pri raziskovanju konkretnih kultur prevajanja in ki jih obravnava tudi Prunč, ta koncept omogoča dragocen vpogled v družbene odnose, v katere je vpeto prevajanje (Prunč 2008: 25–26). Iz številnih prispevkov je moč razbrati, kako produktiven je lahko koncept kulture prevajanja. V zborniku Translationskultur – ein innovatives und produktives Konzept urednice Schippel je z vidika kulture prevajanja predstavljen širok nabor vprašanj, od antropoloških, socioloških oz. sociokulturnih do takih, ki zadevajo prevodno teorijo in prakso. Schippel koncept kulture prevajanja dojema kot operativni pojem, ki je lahko produktiven tudi na interdisciplinarni ravni in ne le v prevodoslovju (Schippel 2008: 11–18). Schopp se s pomočjo prevajalskih mrež ukvarja z zagotavljanjem kakovosti v procesu prevajanja, pri čemer se osredotoča predvsem na delovno okolje prevajalk_cev in tolmačinj_ev ter njihovo kulturo dela kot specifično značilnost kulture prevajanja (Schopp 2008: 237–269). Prunč uporabi koncept za opis hrvaške kulture prevajanja, v nadaljevanju pa na tej podlagi razvije demokratični model kulture prevajanja za prihodnost (Prunč 2009: 3–19). Koncept kulture prevajanja uporablja tudi Wolf; primeren se ji ne zdi le za zgodovinsko, temveč tudi za aktualno rekonstrukcijo polja prevajanja in tolmačenja. V svojem prispevku preučuje tako skupne kot tudi razlikovalne značilnosti Prunčeve kulture prevajanja ter Bourdieujevega polja prevajanja. Wolf pri tem sklepa, da je kultura prevajanja s svojo prevajalsko prakso nadrejeni okvir, znotraj katerega se umešča polje prevajanja. S tem kultura prevajanja pripomore k obstoju polja prevajanja znotraj družbenega polja delovanja in hkrati vzpostavlja povezave z drugimi polji, ki zagotavljajo obstoj polja prevajanja (Wolf 2010: 29–30).
V pričujočem prispevku izhajamo iz domneve, da se je med prevajanjem Državnega zakonika v slovenščino izoblikovala specifična kultura prevajanja. Kot navajamo zgoraj, koncept kulture prevajanja omogoča pogled na celotno mrežo odnosov prevodne dejavnosti (Prunč 2008: 28). Kot pri Grbić (2010: 152) bo koncept kulture prevajanja uporabljen kot model za pojasnitev mreže odnosov v slovenskih prevodih Državnega zakonika. Pri tem gre v prvi vrsti za vprašanje, kdo je imel interes za prevajanje Državnega zakonika in kakšni kulturi prevajanja so te različne interesne skupine implicitno dajale prednost na različnih ravneh. Po eni strani lahko med sodelujoče akterje pri prevajanju Državnega zakonika uvrstimo urednike in kontrolne prevajalce slovenske različice. Po drugi strani pa sem sodijo tudi drugi prevajalci, jezikoslovci, filologi in pravniki, ki so se v osebnih korespondencah o prevodih posvetovali med seboj in s prevajalci Državnega zakonika. Raziskava se torej ne osredotoča na analizo izhodiščnih in ciljnih besedil, temveč vključuje primarne vire, ki so po Mundayu „an indispensable resource for the investigation of the conditions, working practices and identity of translators and for the study of their interaction with other participants in the translation process“ (Munday 2014: 64). Poleg primarnih virov predstavljajo interesno skupino tudi slovenski časopisi in revije, saj se je v njih odvijal diskurz o prevodih Državnega zakonika.
2 Državni zakonik in slovenski prevodi
Na podlagi Cesarskega patenta za uvedbo splošnega državnega zakonika z dne 4. marca 1848 je bil Državni zakonik vse do leta 1918 uradni list celotne zakonodaje habsburške monarhije. Nemški izvirnik se je prevajal v devet jezikov večnacionalne monarhije, med njimi tudi v slovenščino. Za potrebe prevajanja je bila ustanovljena redakcijska pisarna, kjer so bili za prevajanje v posamezne jezike zaposleni uredniki in prevajalci Državnega zakonika.1
V obdobju med letoma 1849 in 1918 so bili slovenski uredniki Franc Miklošič, Matej Cigale, Karel Štrekelj in Fran Vidic (Wolf 2012: 161–162).2 Pri pripravi prevodov so se slovenski uredniki srečevali z različnimi težavami. Slovenski jezik na začetku tega obdobja še ni bil normiran, zaradi zgodovinsko pogojene upravne razdelitve ozemlja pa je bil zelo močno narečno razčlenjen. Takrat še ni bil uveljavljen kot jezik sporazumevanja, kot uradni jezik ali kot jezik izobraževanja (Prunč 2012: 85).
Prevajanje Državnega zakonika je predstavljalo velik izziv za slovenske prevajalce tudi iz drugih razlogov. Po eni strani zaradi njegovega obsega, leta 1853 je na primer štel 1428 strani, po drugi strani pa so zakonska besedila urejala različna tematska področja. Državne pogodbe in zakone s področja šolstva, kmetijstva, davkov, rudarstva itd. je bilo treba prevesti v slovenski jezik, ki še ni bil funkcionalno povsem izoblikovan in poenoten. Dodatna težava je bila, da skorajda ni bilo na voljo prevajalskih pripomočkov. Med letoma 1825 in 1848 je zgolj 62 pisateljev napisalo knjige ali članke v slovenščini (Melik 1994: 16–17). Periodični tisk, ki bi ga prevajalci lahko uporabljali kot vir vzporednih besedil, je komajda obstajal. Tudi v slovarjih, ki so bili na voljo, je bilo domala nemogoče raziskovati termine, kajti vse do leta 1860 so obstajali le trije obsežnejši nemško-slovenski in dva slovensko-nemška slovarja.3 Pri tem velja še omeniti, da so slovenski prevajalci imeli izobrazbo s področja filologije ali prava, saj takrat namreč še ni bilo mogoče pridobiti univerzitetne prevajalske izobrazbe. Zato lahko nedvomno trdimo, da je bilo to zgodovinsko obdobje zelo pomembno ne le za razvoj slovenskega knjižnega in strokovnega jezika, temveč tudi za razvoj slovenskega polja prevajanja. To nedvomno potrjujejo tako obsežne raziskave Nuč (2017) o slovenskih prevodih Državnega zakonika kot tudi raziskave Žigon idr. o prevodih učbenikov, ki so bili „osrednji vir informacij […] celih generacij“ (Žigon idr. 2017: 133).
3 Korespondence, časopisi in strokovne revije
Za potrebe raziskave razsežnosti kulture prevajanja so bile analizirane korespondence urednikov in prevajalcev Državnega zakonika ter prispevki v dveh časopisih in dveh strokovnih revijah, ki obravnavajo slovenske prevode Državnega zakonika.
Korespondence kot primarni vir zajemajo v pričujoči raziskavi že objavljena pisma slovenskih prevajalcev Državnega zakonika, kot tudi 88 pisem, pridobljenih v sklopu lastnih raziskav v Zbirki rokopisov, redkih in starih tiskov v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.
Med tiskanimi mediji sta bila najprej izbrana dva časopisa iz obdobja marčne revolucije, ki sta imela pomembno vlogo pri razvoju slovenske narodne zavesti. Časopis Kmetijske in rokodelske novice (KRN) je izhajal od leta 1843 do 1902.1 Poleg poljudnoznanstvenih in političnih tem je bilo v časopisu KRN v ospredju oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika (Narodna in univerzitetna knjižnica 2016). Prvi slovenski politični list Slovenija je izhajal med letoma 1848 in 1850 kot glasilo Slovenskega društva. Obravnaval je tako politične kot tudi literarne teme (Habe 2005: 23). V raziskavi sta bili uporabljeni še strokovni reviji Pravnik slovenski (PS) ter Slovenski pravnik (SP). PS je izšel v treh letnikih od 1870 do 1872, SP pa je z nekaj prekinitvami izhajal od 1881 do 1944 (Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani 2010). Tako v PS kot v SP se je razpravljalo o terminologiji zakonskih besedil, hkrati pa so avtorji prispevkov sami kovali novo strokovno besedišče za področja, kot sta npr. javna uprava in sodstvo (Jemec Tomazin 2010: 112–113).
Za pričujočo analizo so bila merodajna prva tri delovna leta posameznih urednikov. Obdobja se med seboj delno razlikujejo glede na čas, v katerem so časopisi in revije izhajali (glej tabelo 1).
| Obdobje uredni-kovanja | KRN | Slovenija | PS | SP | |
| Franc Miklošič |
|