Historische Translationskulturen. Группа авторов
prevod zakona o kazenskem postopku (ALEX/ÖNB 1873: 397–501). V reviji SP so objavili posamezne dele Državnega zakonika v izvirniku skupaj z njihovimi prevodi, kot tudi vse Kavčičeve popravke. Prevajalski posegi v besedilo so obsegali popravke tiskarskih napak in posameznih terminov ter vsebinske dopolnitve. Na tistih delih besedila, pri katerih je bila uporabljena metoda prevajanja, ki ne sledi zvesto izvirniku, se je Kavčič odločil za dobesedni prevod (N.N. 1890c: 188–192).
Med urednikovanjem Frana Vidica v analiziranih izdajah KRN ni bilo objavljenih prispevkov, iz katerih bi bil razviden diskurz o jezikovnih oblikah. Nasprotno pa so leta 1898 v reviji SP kritizirali prevode zakonskih besedil o izvrševanju sodne oblasti ter pristojnosti rednih sodišč v civilnih zadevah (ALEX/ÖNB 1895a: 329–332; 1895b: 333–353). Prevod naj bi sicer zvesto sledil nemškemu izvirniku in je v osnovi dober, kajti „on hrani v sebi mnogo suhega zlata“ (N.N. 1898a: 126). Ni pa odličen, temveč je „povit […] preveč v nemško, preveč v starikovo slovenščino“ (ibid.). V omenjenem prispevku so najprej obravnavani posamezni termini in drugi slovnični vidiki prevodov, ki so bili označeni za uspele (ibid.). V naslednjih treh izdajah revije SP so nato razpravljali o težavnih delih prevoda s poudarkom na terminologiji in stilistiki. Izpostavljeno je zlasti, da slovenski prevajalec še vedno preveč sledi nemškemu izvirniku:
Nasičeni smo vsi nemškim duhom in mislimo za trdno, da nam je prevajati v naš jezik ad litteram prav vsako nemško besedo, kakor da ne bi smeli pomagati si drugače. (N.N. 1898c: 222)
Če povzamemo ugotovitve, ni presenetljivo, da se je v preučenih medijih diskurz o jezikovnih oblikah pogosto pojavljal kot razsežnost kulture prevajanja, kajti na začetku izhajanja slovenskih prevodov slovenščina še ni bila standardizirana. Pripombe in nasveti so se tako osredinjali predvsem na slovnico, oblikoslovje in pravopis. Tudi na takratnem ministrstvu za šolstvo so se očitno zavedali pomembnosti vzpostavitve enotnega slovenskega jezika in so celo odredili upoštevanje slovničnih pravil iz slovenske izdaje Državnega zakonika pri pripravi beril in učbenikov (Vredništvo 1851: 45). Čeprav so očitno tudi na ministrstvih prepoznali pomen prevodov za oblikovanje knjižnega jezika, se zdi, da je hitra oddaja prevodov imela prednost pred kakovostjo.9 Terminološka vprašanja so bila v ospredju šele od leta 1871 naprej. Prvi neslovnični kriterij, po katerem so ocenjevali prevode, je bila razumljivost. V začetnem obdobju je bila aktualna tudi razprava o dihotomiji med metodo prevajanja, ki sledi nemškemu izvirniku, in metodo, ki se prilagaja ciljnemu jeziku in ciljni kulturi. Kontrolni prevajalec Dolenc se je kot pravnik zavzemal za zvesto metodo prevajanja, medtem ko je tretji urednik Karel Štrekelj, najverjetneje zaradi svoje slavistične izobrazbe, dajal prednost svobodni metodi prevajanja. V pričujoči raziskavi nismo preverjali, v kolikšni meri so slovenski uredniki priporočila v svojih prevodih dejansko upoštevali, temveč se v nadaljevanju posvečamo predvsem vprašanju, ali so bili uredniki pri reševanju prevajalskih zagat dovzetni za strokovno razpravo in ali so se je udeleževali.
4.2 Sodelovanje in mreže prevajalcev
Sodelovanje je po Prunču eno od temeljnih načel oziroma maksima kulture prevajanja (Prunč 2017: 33). Ker je prevodna dejavnost vselej vpeta v konkreten družbeni prostor, Prunč v svoje načelo sodelovanja vključuje tudi razmerja moči med akterji in njihovimi lastnimi legitimnimi interesi (Prunč 2008: 30–31). Po drugi strani sodelovanje v strukturiranih družbah zagotavlja, „dass komplexe Aufgaben ohne Reibungsverluste gemeinsam gelöst werden können“1 (Prunč 2017: 33). Za nadaljnje premisleke o sodelovanju v tem prispevku ni merodajen etični vidik, temveč delitev dela pri opravljanju poklica, ki se kaže v povezavah med prevajalci, ki so nastale ob prevodih Državnega zakonika.
Prvi pokazatelj sodelovanja je mogoče zaslediti v pismu, ki ga je Cigale kot prevajalec Državnega zakonika na začetku svojega dela poslal pisatelju in prevajalcu Deželnega uradnega lista Jožefu Muršcu.2 V pismu ga prosi, naj prebere slovenske prevode Državnega zakonika in sporoči svoje pripombe ter predloge za izboljšave. Cigale doda, da bi bil pripravljen slovensko govorečim avtorjem v vpogled poslati tudi gradivo za Juridično-politično terminologijo, če bi to zmogel sam financirati (Cigale 1849).3
Naslednji podatek o sodelovanju je mogoče najti v časopisu KRN iz leta 1850. Kot poroča KRN, je Slovensko društvo že leta 1848 začelo s prevajanjem Občnega državljanskega zakonika in Kazenskega zakonika. Matej Cigale je bil zadolžen za prevod Kazenskega zakonika, pravnik Anton Mažgon pa za prevod Občnega državljanskega zakonika. Potem ko je Cigale leta 1849 začel delati v redakcijski pisarni Državnega zakonika na Dunaju in je Mažgon leta 1850 umrl, je bilo prevajalsko delo pri obeh omenjenih zakonskih besedilih opuščeno. Ko je Cigale prevzel uredniško mesto, so Slovensko društvo prosili, naj pomaga prevajalcem v redakcijski pisarni pri terminoloških in jezikoslovnih zadevah. V časopisu KRN je zapisano, da se o teh vprašanjih že razpravlja. Društvo je pozvalo svoje člane, naj pošljejo svoje želje, komentarje in pripombe k prevodom, da bi jih lahko posredovalo prevajalcem na Dunaju (N.N. 1850d: 78).
V prvi izdaji strokovne revije PS (C. 1870: 5–12) je bil objavljen Cigaletov prispevek o prevodih zakonskih besedil v slovenščino. V njem utemeljuje svojo željo, da bi prevajanje Državnega zakonika tudi v prihodnje potekalo na Dunaju, in sicer vsaj tako dolgo, dokler se ne ustanovi centralni prevajalski urad v Ljubljani ali drugje v Sloveniji. Po njegovem mnenju bi prevajanje zakonov na treh različnih krajih povzročilo le babilonsko zmešnjavo. Da bi podkrepil to misel, Cigale navaja primere iz t. i. Vojne postave, ki so jo sprva prevedli na Dunaju, nato pa še v Gradcu in Trstu. Prevajalec iz Gradca je sledil dunajskemu vzoru, medtem ko tržaški prevajalec tega ni storil. Rezultat tega prevoda Cigale ponazarja z nekaterimi konkretnimi prevodi določenih terminov. Meni, da so slovenski prevodi Državnega zakonika pomembna podlaga za uvedbo slovenščine kot jezika sporazumevanja. Pri tem igra pomembno vlogo tudi to, da javnost prevajalce Državnega zakonika pri njihovem delu podpira s predlogi in pripombami:
Če Slovenci res hočejo, da se kdaj slovenščina vpelje v sodne in sploh uradne pisarnice, če hočejo, da se osnuje pripraven opravilni jezik, mora jim mar biti tudi slovenskega zakonika, morajo, kar je zmožnih, na prestave paziti, prestavljalce podpirati in opominjati. (Ibid.: 12)
Poleg tega je prepričan, da je strokovna revija PS ustrezna platforma za takšno razpravo (ibid.).
Tudi prispevki v strokovni reviji PS iz leta 1871 jasno kažejo, da so se izoblikovale prevajalske mreže in da poteka sodelovanje z drugimi strokovnjaki, jezikoslovci in pravniki. V tem smislu PS ponuja prostor za razpravo o raznih novih slovenskih ustreznicah skladno z načrtovano predelavo oziroma razširitvijo Juridično-politične terminologije iz leta 1853. V reviji so predvsem pričakovali, da se bodo razprave poleg slovenskega urednika Mateja Cigaleta aktivno udeležili tudi drugi jezikoslovci (N.N. 1871: 158). Že v naslednji številki je Cigale (1871: 189) zaprosil za mnenja in stališča slovenskih pravnikov ter jezikoslovcev glede štirinajstih členov zakona za mere in uteži (ALEX/ÖNB 1872: 29–34).
Iz Cigaletove korespondence iz leta 1880 je razvidno, da ga je pisatelj Josip Vošnjak prosil za nasvet pri prevodih vojaške terminologije, na primer pri prevodu izrazov Landsturm (deželna bramba) ter Landsturmmann (deželni brambovec). Cigale je obžaloval, da ima malo stikov s poslanci na Dunaju in da ne ve, na koga naj se s tem vprašanjem obrne (Cigale 1886).
Tudi iz korespondence tretjega slovenskega urednika Karla Štreklja je mogoče razbrati, da so ga kot urednika Državnega zakonika spraševali za nasvete pri terminoloških težavah. Literarni zgodovinar in prevajalec Deželnega uradnega lista Fran Levec ga je na primer prosil za pomoč tako pri prevodu termina freiwillige Feuerwehr (prostovoljno gasilstvo) kot tudi gasilskega pozdrava Gut Schlauch! (Na pomoč!) (Štrekelj 1890). Proti koncu svojega uredniškega obdobja je Štrekelj pomagal Franu Vidicu pri prevodu zakonskega besedila z obsežnimi pripombami na štirih straneh, ki so načenjale vprašanja posameznih terminov, rabe zloženk, oziralnih odvisnikov in besednega reda (Štrekelj 1898b).
Tudi zadnji urednik slovenske izdaje Državnega