Historische Translationskulturen. Группа авторов
terminov Armee im Felde und am Meer (pehota in mornarica), Feldpost (vojna pošta) ter Feldkriegsgericht (vojno sodišče). Kot je razvidno iz pisma, se je o terminu Feldkriegsgericht (vojno sodišče) posvetoval s pravnikom Jankom Babnikom, avtorjem terminološkega slovarja Nemško-slovenska pravna terminologija (Vidic 1913).
Na podlagi pridobljenih podatkov lahko slovenske prevode Državnega zakonika nedvomno razumemo kot platformo za sodelovanje in nastanek mrež prevajalcev. Te so bile neformalne in so se izoblikovale predvsem na individualni ravni, vendar pa je bila k ocenjevanju prevodov pozvana širša javnost. Tako lahko opredelimo tri specifične podkategorije razsežnosti kulture prevajanja. Po eni strani so uredniki prosili jezikoslovce, pravnike ali širšo javnost za povratne informacije ali nasvete pri prevajalskih težavah. Predvsem drugi urednik Matej Cigale je bil zelo zainteresiran za izmenjavo mnenj. To je seveda razumljivo, saj je že 1. novembra 1849 začel delati kot začasni urednik Državnega zakonika. Med njegovim urednikovanjem so veliko težavo predstavljali standardizacija slovenskega jezika, manjkajoči strokovni termini in (terminološki) slovarji, kar je spodbudilo živahno razpravo z drugimi. O visoki stopnji profesionalnosti priča tudi dejstvo, da se je Cigale še v kasnejših letih rad udeleževal razprav in bil vedno pripravljen preveriti svoje prevode. Po drugi strani pa so slovenski uredniki prejemali pobude za sodelovanje tudi od zunaj, kar je razvidno iz pridobljenih podatkov o tretjem in četrtem slovenskem uredniku. Tretja podkategorija razsežnosti kulture prevajanja se nanaša na pripravljenost za sodelovanje med takratnim vsakokratnim urednikom in uredniškim kandidatom, ki je nedvomno obstajala. Tako je na primer Karel Štrekelj pregledal prevod Frana Vidica, ki ga je ta opravil za vajo pred bližajočim se testnim prevodom, in svoj pregled podrobno opremil s komentarji.
4.3 Ozaveščanje javnosti o prevajalskem delu
Prevodi Državnega zakonika so v tistem času nedvomno predstavljali največji prevajalski projekt slovenskega jezika, zato so o njem mnogokrat poročali v slovenskih časopisih in revijah, kot je pokazala analiza diskurza o jezikovnih oblikah. Ker kultura prevajanja ne obsega le družbenega sveta prevajalk_cev in tolmačinj_ev, temveč ga oblikujejo predvsem akterke_ji, ki so vključene_i v proces prevajanja (Grbić 2010: 157), veljajo časopisi in revije v raziskanem obdobju za pomembne sooblikovalce kulture prevajanja v širši javnosti. V nadaljevanju se bomo posvetili vprašanju, kakšno podobo prevajalskega dela so omenjeni mediji posredovali širši javnosti.
Na začetku izhajanja Državnega zakonika sta časopisa KRN (N.N. 1849c: 198) in Slovenija pozdravila namero, da bo Državni zakonik izhajal v nemščini in devetih drugih jezikih habsburške monarhije. Pri tem je Slovenija že junija poročala o imenovanju prvega slovenskega urednika in kontrolnega prevajalca (N.N. 1849a: 178). V Sloveniji sta bila objavljena podrobno poročilo tedanjega slovenskega kontrolnega prevajalca Dolenca in prispevek iz moravskega časopisa Morawske Nowiny o sklicu in načinu dela Komisije za juridično-politično terminologijo (Dolenc 1849: 254; N.N. 1849b: 254–255).
Januarja 1850 sta oba časopisa poročala o imenovanju Mateja Cigaleta za slovenskega urednika Državnega zakonika (N.N. 1850a: 21; 1850b: 33). Slovenija je v istem letu bralke_ce podrobno seznanila z redakcijsko pisarno in z njo povezanimi organizacijskimi zadevami, kot je na primer plača prevajalcev (N.N. 1850c: 75). Leta 1851 je bilo v KRN v ospredju vprašanje avtentičnosti zakonskih besedil v različnih jezikih. Tako je bilo slovensko govoreče prebivalstvo seznanjeno s poročilom iz časopisa Oesterreichischer Correspondent iz Šlezije, da se lahko na tamkajšnjem območju kot uradovalni in sodni jezik v prihodnje uporablja le nemščina ter da je za češko in poljsko izdajo Državnega zakonika normativno le nemško besedilo (N.N. 1851a: 209). KRN se je nekaj tednov pozneje skliceval na objavo dunajskega časopisa Der Lloyd, ki je poročal o visokih letnih stroških Državnega zakonika in Deželnih zakonikov. KRN je v smislu znižanja stroškov predlagal, da Deželni zakoniki prenehajo izhajati in se vzporedne izdaje Državnega zakonika zamenjajo z ločeno nemško izdajo. KRN je zavrnil trditev, da slovensko govorečemu prebivalstvu ni mar za Državni zakonik, saj je bilo treba zaradi velikega povpraševanja nekatere številke ponatisniti (N.N. 1851b: 234). Leta 1852 so bile objavljene predvsem informacije o Juridično-politični terminologiji, in sicer o stanju priprav in skupni hrvaško-srbsko-slovenski izdaji (Ceglar 1852a: 271, 1852b: 346).
V prvi številki strokovne revije PS je Matej Cigale objavil prispevek o prevajanju zakonskih besedil v slovenščino, v katerem je podrobno poročal o zgodovini nastanka Državnega zakonika, kot tudi o vseh spremembah, ki se nanašajo na avtentičnost zakonskih besedil, in o izhajanju posameznih jezikovnih različic. Po njegovem mnenju so prevodi zakonskih besedil v lastni jezik predstavljali conditio sine qua non za njegov razvoj kot sporazumevalnega jezika. Pri tem opozarja tudi na recepcijo slovenskih prevodov Državnega zakonika in se pritoži nad dejstvom, da predvsem v času ministra Bacha ne širša javnost ne jezikoslovni krogi prevajalskega dela niso niti podpirali niti dovolj cenili. Mnogi sploh niso vedeli, da se prevodi pripravljajo. Cigale je menil, da je podpora slovenske javnosti uvedbi slovenščine kot sporazumevalnega jezika kljub temu nadvse pomembna. Strokovna revija PS predstavlja zanj primerno platformo za razpravo o prevodih (C. 1870: 5–12). Po mnenju uredništva revije PS o kakovosti slovenskih prevodov Državnega zakonika priča tudi dejstvo, da so se nejasnosti v nemški različici pravnikom razjasnile šele po tem, ko so prebrali slovenski prevod (N.N. 1870: 12).
V KRN je bila 22. januarja 1890 objavljena kratka novica, da je bil Karel Štrekelj med številnimi kandidati izbran za urednika Državnega zakonika (N.N. 1890a: 31). Razen informacij o novih zakonih, ki so izšli v Državnem zakoniku, v naslednjih številkah revije istega leta ter v letih 1891 in 1892 ni bilo objavljenih prispevkov o tej temi. Revija SP je prav tako poročala o imenovanju Štreklja za urednika slovenske izdaje Državnega zakonika (N.N. 1890b: 64).
V KRN je bila 10. junija 1898 objavljena kratka novica, da je bil Fran Vidic izbran za urednika slovenske izdaje Državnega zakonika (N.N. 1898d: 228). Razen informacij o novih zakonih, ki so izšli v Državnem zakoniku, ali razprav o njih v nadaljnjih številkah tega leta ter v letih 1890 in 1900 ni bilo objavljenih drugih prispevkov o slovenskih prevodih. V strokovni reviji SP so v številki z dne 15. junija 1898 objavili, da je bil Fran Vidic imenovan za novega urednika slovenske izdaje (N.N. 1898b: 156), v letih 1899 in 1900 pa ni bilo objavljenih nobenih prispevkov.
V zvezi z ozaveščanjem javnosti o prevajalskem delu smo v preučevanem obdobju ugotovili nekatere specifične razsežnosti kulture prevajanja. Širša javnost je bila podrobno obveščena o delu redakcijske pisarne, različnih organizacijskih zadevah, normativnosti posameznih jezikovnih različic, izdanih zakonih itd. Domnevamo, da so bili s tem splošna javnost, kot tudi strokovni krogi ozaveščeni o zadevah, ki so relevantne za prevajanje. Prevajalci kot posamezniki so postali javnosti znani z objavami o prevzemu uredniškega mesta ali z omembami kakovosti njihovega dela.
4.4 Merila za usposobljenost urednikov
Pri opisu hrvaške kulture prevajanja Prunč tematizira formalno usposobljenost in omejitve pri vstopu na tamkajšnji prevajalski trg, saj sodijo med temeljne dejavnike oblikovanja demokratične kulture prevajanja (Prunč 2009: 8). Zato tudi v pričujočem prispevku merila za usposobljenost za delo urednika pri Državnem zakoniku obravnavamo kot nadaljnjo nazorno razsežnost kulture prevajanja. Ob začetku izhajanja Državnega zakonika so prevajalci morali predložiti dokazilo o zaključenem študiju prava. Ker se je izkazalo, da tovrstna izobrazba ne zagotavlja vedno zadostnega znanja jezika in s tem ustreznega prevajalskega dela, je bilo od leta 1856 potrebno le še dokazilo o katerem koli zaključenem študiju (Wolf 2012: 158).1 Pri Državnem zakoniku je šlo torej predvsem za vprašanje, ali imajo prednost strokovne ali jezikovne kompetence. Za obravnavano obdobje bomo tako v nadaljevanju preučili, kakšno zavedanje glede kvalifikacij za delo urednika so imeli slovenski uredniki, časopisi, strokovne revije in drugi pomembni akterji in ali so poskušali vplivati na merila za izbor.