Historische Translationskulturen. Группа авторов
[I]n po moji misli ni treba, da morja vsi udi biti pravdoznanci; dosti je, ako so nekteri, uni pa jezikoslovci in pravi vlastenci, in bodi Bogu hvala, takih ne menka. (Svečan 1849b: 377)
Kot je razvidno iz navedenega citata, Svečan v svojem razmišljanju ugotavlja, da bi morali zaposliti ne le pravnike, temveč tudi jezikoslovce.
Ko je Matej Cigale leta 1889 umrl, je njegov kontrolni prevajalec Josip Stritar za pomoč pri prevajalskem delu prosil jezikoslovca Karla Štreklja (Kropej 2001: 48). Ker je Štrekelj tedaj že delal kot prevajalec Državnega zakonika, je poskušal zavzeti prosto uredniško mesto. V korespondenci z Levcem si je prizadeval za prevzem mesta urednika Državnega zakonika, čeprav ni bil pravnik. Kot primer navaja urednika ukrajinske izdaje Johanna Glowackega, ki je prej delal kot kirurg (Štrekelj 1889a). Pri potegovanju za mesto urednika so Štreklja podprli tudi v slovenskih krogih. Kot jezikoslovca sta se zanj zavzela priznana prevajalca: Fran Levec, prevajalec Kranjskega deželnega zakonika, ter upravni jurist Andrej Winkler, ki je Levcu pomagal pri prevajanju daljših zakonskih besedil in si je tudi sicer prizadeval za razvoj slovenske pravne terminologije (N.N. 1898e: 278–279). Tudi kontrolni prevajalec Državnega zakonika Stritar, ki je bil jezikoslovec, ni delil mnenja s tistimi, ki so menili, „da samo jurist more s pridom in uspehom zavzemati uredniško mesto“ (Štrekelj 1889b). Levec pa je Štreklja obvestil o tem, da v nekaterih krogih Ljubljani prevladuje mnenje, da je za mesto urednika treba upoštevati le pravnika (Levec 1889, v Bernik 1971: 38). Tudi tajnik društva Pravnik Danilo Majaron se je na primer po Štrekljevem mnenju zavzemal za pravnika. Majaron je namreč želel, da bi novi urednik skupaj z društvom Pravnik izdelal enotno pravno terminologijo, za kar je pokazal razumevanje tudi Štrekelj:
Njegova želja, da naj bi se naslednik Cigaletov postavil v zvezo s ‚Pravnikom‘ (društvom) ter skušal s tem rabiti enotno terminologijo in se o novih terminih posvetovati z udi imenovanega društva, – ta želja se mi zdi popolnoma opravičena, in prepričan sem, da se ji pameten urednik ne bo protivil, uže z ozirom na olajšanje svojega dela ne. (Štrekelj 1889a)
Šest let po imenovanju za urednika slovenske izdaje je Štrekelj dognal, da pravniška izobrazba nikakor ne zadošča za pripravo prevoda Državnega zakonika. V svojem pismu iz leta 1896 piše o terminoloških izzivih pri prevajanju:
Tu ni dovolj, da je človek jurist, kakor v Ljubljani mislijo, poznati mora vsaj nekaj vsako znanost; ne pravne znanstvene, ampak tehnologične stvari so stvari so najbolj sitne in težke. Tudi besedni kovač mora biti – in ravno to je bilo meni kot filologu najzopernejše, in rad sem se izognil takemu poslu kakor koli. (Štrekelj 1896)
Štrekelj je bil torej mnenja, da največjo težavo pri prevajanju Državnega zakonika predstavljajo predvsem tehnični in ne pravni izrazi ter vsebine.
Iz te razsežnosti kulture prevajanja je mogoče razbrati, da se je v obravnavanem obdobju intenzivno razpravljalo o potrebnih kompetencah urednika. Iz pridobljenih podatkov lahko sklepamo, da so predvsem po obdobju Cigaletovega urednikovanja prednost dajali jezikovnim kompetencam. Oba Cigaletova naslednika, Karel Štrekelj in Fran Vidic, sta bila namreč filologa. Tudi že omenjeni kontrolni prevajalec Josip Stritar ni bil pravnik, temveč pisatelj in kritik. Kot je to opisal Schopp, je tako na Dunaju kot tudi drugje v slovensko govorečih krogih v obravnavanem obdobju vladal „ein eng gefasster, semiprofessioneller Begriff vom Übersetzungsprozess“2 (Schopp 2008: 239). Merila za usposobljenost državnih prevajalcev so bila v prvi vrsti usmerjena v strokovno znanje in jezikovne sposobnosti, sposobnosti kulturnega posredovanja pa niso vključevala (Wolf 2012: 164–165). Treba je dodati, da v obravnavanem obdobju še ni bilo mogoče pridobiti specifične prevajalske izobrazbe.3 Kar zadeva kulturo prevajanja v okviru meril za usposobljenost urednikov, pa predvidevamo, da se je s prevodi Državnega zakonika začelo krepiti zavedanje o ustreznih prevajalskih kompetencah.
5 Zaključek
V prispevku smo v okviru slovenskih prevodov Državnega zakonika analizirali različne razsežnosti kulture prevajanja z vidika različnih akterjev. Pri tem smo ugotovili, da so se pričakovanja in interesi različnih akterjev v mnogih primerih ujemali. Za oblikovanje kulture prevajanja, ki jo po Prunču (2017: 33) nosijo vsi akterji prevajalske dejavnosti, so bili odgovorni tako slovenski prevajalci Državnega zakonika kot tudi drugi zainteresirani akterji, bodisi hote bodisi nehote. Prevajalci Državnega zakonika so skupaj s časopisi, revijami in drugimi zainteresiranimi akterji ustvarili kulturo prevajanja, ki je predstavljala osnovo za krepitev zavesti o izjemno težkem delu prevajalcev pri prevajanju Državnega zakonika. Izmenjava je ustvarila platformo za jezikovna, terminološka in druga vprašanja v povezavi s prevajanjem, kar je spodbudilo nujno potrebno standardizacijo in diferenciacijo jezika. Različna pričakovanja je bilo mogoče zaslediti pri merilih za usposobljenost urednikov, kjer je šlo za vprašanje, ali je za urednika bolj primeren pravnik ali jezikoslovec. Iz korespondenc slovenskih urednikov je razvidno, da so bili zavezani strogim načelom poklicne etike. Prunč (ibid.: 34) pojmuje upoštevanje teh načel kot zvestobo samemu sebi, v pričujočem prispevku pa so razvidna iz dejstva, da so bili prevajalci zmeraj pripravljeni svoje prevodne odločitve javno deliti in preverjati. Iz njihovih pisem lahko razbiramo zlasti veliko pripravljenost za sodelovanje, da bi bil prevod brezhiben. O visokih načelih poklicne etike priča tudi dejstvo, da so bili prevajalci kljub ogromnemu obsegu dela pripravljeni pomagati drugim pri prevajalskih težavah.
Raziskava je na podlagi korespondenc urednikov Državnega zakonika ter prispevkov v dveh časopisih in dveh strokovnih revijah pokazala štiri razsežnosti kulture prevajanja na naslednjih področjih: diskurz o jezikovnih oblikah, sodelovanje in mreže prevajalcev, ozaveščanje javnosti o prevajalskem delu ter merila za usposobljenost urednikov. Tako se je koncept kulture prevajanja pri raziskovanju slovenske prevajalske dejavnosti v okviru Državnega zakonika izkazal kot zelo ploden.
Übersetzung
Vid Baklan
Veronika Blaž
Julia Henkel
Kevin Korbar
Jerneja Lojen
Natalija Milovanović
unter der Leitung von
Rosemarie Linde
Ana Lotrič
Bibliografie
ALEX/ÖNB (1871) „Postava od 25. julija 1871, da je nekatere pravne posle treba beléžniški napravljati“, in: http://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=rsl&datum=1871&page=236&size=45, 205 [19.11.2019].
ALEX/ÖNB (1872) „Postava od 23. julija 1871, s katero se novi red za mere in uteži ustanavlja“, in: http://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=rsl&datum=1872&page=57&size=45, 29–34 [19.11.2019].
ALEX/ÖNB (1873) „Postava od 23. maja 1873, s katero se vvaja kazenskopravni red“, in: http://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=rsl&datum=1873&page=417&size=45, 397–501 [19.11.2019].
ALEX/ÖNB (1895a) „Zakon z dne 1. avgusta 1895. l., ki se tiče vpeljave zakona o izvrševanju sodne oblasti in o pristojnosti rednih sodnij v državljanskih (civilnih) pravnih rečéh (pravilnika sodnijske pristojnosti)“, in: http://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=rsl&datum=1895&page=365&size=45, 329–332 [19.11.2019].
ALEX/ÖNB (1895b) „Zakon z dne 1. avgusta 1895. l. o izvrševanju sodne oblasti in o pristojnostih redih sodnij v državljanskih (civilnih) pravnih stvaréh